Repeat*infinity

Spet pišem o drugih ljudi, vem. Kot da bi bil jaz Mr. Perfect. Samo vseeno, pravijo da napake drugih hitreje opaziš kot pri sebi. Pač, nekaterim osebkom (vsaj tako se zdi) je največje zadovoljstvo, če lahko stojijo v krogu ljudi in pripovedujejo "zanimive" zgodbice iz svojega življenja. Tudi če vsakič govori iste in iste štorije. Tudi če vsi okoli njega zavijajo z očmi, ko zaslutijo, da prihaja že stokrat preposlušano. Iste zgodbe, iste fore, jaz pa slišim mali delček sebe, ki vsakič umre. Mislim cmoon, a bi bilo vam všeč, če bi imeli v avtu, na računalniku, na telefonu, iPodu... zgolj tri komade, ki bi jih potem nonstop poslušali? Za vas ne vem, samo jaz bi vse prej omenjene naprave spričo agonije učil leteti iz tretjega nadstropja (razen avtomobila, tega bi počastil z bližnjim srečanjem z betonskim zidom). Saj vem, zakaj se preprosto ne umaknem od takih dolgočasnežev? Hja, ljudje smo hinavci, sploh pa ne morem dopustiti da bi mi en tak človek v celi družbi pokvaril druženje.

P.S. Glede druge povedi v tej objavi. Bitch please, I'm fabolous!

Over & out.

Škis

Regret? No. Doubt in myself? Absolutely. To push the needle, to inhale the poison, to swallow a pill. Doesn't matter anymore. Mind is satisfied. Now just looking back, smiling. Writing these words.

It's never as sweet as it seems.

Torej, dal sem čez že tretjo Škisovo tržnico, drugo v Ljubljani. Ugotovil sem, da ni prijetno biti maskota na 25stopinjah, ko sonce pripeka in nimaš skoraj nobene sence, kjer bi se lahko za trenutek ustavil z namenom ohladitve.   Glasbeni program je bil v redu, čeprav ni bilo presežkov. Malo me grize predčasni odhod vendar se tolaži, da je bil upravičen.

Bumpety bump

Vsak konec je začetek. Or so they say. Jaz jim bom verjel. Torej, tem počitnicam se pozna da so mal daljše, ker so na trenutke že dolgočasne. Zelo. Je pa res, da so po drugi strani super. Razlog? No ja, ni da bi se hvalil, ampak...*si nadene sončna očala* I have licence...to drive.

Po eni strani je to super, ker je preprosto dober občutek da se lahko kadarkoli usedeš v avto in se odpelješ stran od problemov, po drugi strani pa imaš problem ko ti sveti lučka za bencin, ti pa prazno denarnico. Ampak dobri občutki vseeno prevladajo.

Druga stvar. Moja zbirka kvazi umetniškega ustvarjanja. Do zdaj je v večji meri obstajala le kot zbirka zapiskov na mojem facebook profilu, vendar pa se je po incidentu (ko sem za dva dni deaktiviral račun se mi je zbrisalo preko 50 zapiskov), preselila v .doc obliko pod imenom Poezija iz zamaška ali Ko se ga tako napijem, da ne vem zase in bruham mavrice. Ker, kot je rekel moj srednješolski profesor fizike prof. Ivica Tomić, "Najprej treba postat pijanec, nato pa šele pesnik".

100

Tako. Danes je nastal moj 100. zapisek. Uradno je to šele 99. pesem, ker je en zapisek neumesno izražanje mojega glasbenega okusa. Ampak vseeno, 100. zapisek je nekaj posebnega :)


USTVARJANJE
(16. april 2011)

Visim s stola, mižim.

Navala domišljije se veselim.

Naključne besede zapisujem,

ko o življenju premišljujem.

Misli divjajo mi v tropu,

ko pajek drobenclja po stropu.

Misli o stvareh minljivih,

o prijateljih, starih in novih.

V ozadju glasba sliši se,

le še bolj navdihuje me.

Tako sedim na tleh in pišem,

z besedami podobe rišem.

CTHULHU FHTAGN

CTHULHU FHTAGN

Čudne figure skačejo v krogu,
priklanjajo se svojemu bogu.
Stare besede je slišati v zraku,
ko dan se umakne mraku.

Čuvarji groze, bitja Velika
častijo svetega malika.
Neizrekljive stvari čakajo,
da v življenje jih pokličejo.

Sprevržena usta kličejo
Njih, ki v pozabi čakajo.
Zdaj, ko Cthulhu svoboden je,
vse živo v pogubo pade.

Mučeniki

Malo pozno.
Bolje kot pozneje.

Splošno znano je, da prazujejo ženske svoj praznik (dan žena) 8. marca. Verjetno pa jih le malo manj ve, da je 10. marec zabeležen kot dan mučenikov, torej podobno kot dan žena, le da naj bi bili glavni moški.
A medtem ko se od vsakega tipa zahteva, da svoji mami, babici, dekletu in kaj jaz vem komu še kupiti rožo, ji lepo čestitati in in iti skozi vse ostale ceremonije ki gredo zraven, se moške na naš dan ne obravnava prav nič drugače, kar je, milo rečeno velika hinavščina s strani žensk, ki po eni strani glasno vpijejo, da so enakovredne moškim v pravicah, obenem pa se izmikajo svojim dolžnostim.

Tako sem za poskus okoli poslal malo več kot 20 ZELO LEPIH mms-ov raznim osebam ženskega spola. Vse so se mi seveda zahvalile za čestitke ob njihovem prazniku.
Toda hec je bil dva dni kasneje, ko sem nazaj dobil le EN! sms s čestitkami ob dnevu mučenikov.
Pha. Hvala lepa in nasvidenje, rože si pa same kupujte!

Aurora Musis amica

Evo, po več kot štiridesetih napisanih pesmi sem se odločil, da še tukaj pokažem malo svojega "wannabe" pesniškega talenta z desetimi (po mojem mnenju) najboljšimi pesmimi. Malo preberite, popljuvajte, pohvalite.

KONEC

Ves divji ležim v tvojem naročju,
v njem je zdaj zavetje moje.
V tem norem Svetu ne morem spat,
te Teme ne prenašam več!

Reci to Besedo, z njo ogrej ta Zrak,
vzemi iz Srca ves ta Mraz.
še sem živ, zato dvigni me,
ubij Temo, stopiva na Oblak.
v množici zdaj se izgubiva,
saj Konec kmalu bo prišel

Poem no.3

V srcu sanje gorijo,
ognjeni plamen mi greje dušo.
In ko iskra navdiha vžge ta pekel,
plameni stvarjenja goltajo mi domišljijo.

Vročina in luč privreta na ta svet,
besede izlijejo se prek strani...
...in zopet vse to se ponovi,
že izbruhne nov val besed.

Besede pa zbledijo, zdaj vlada le tišina.
Le še domišljija tu ostaja,
kot ogenj, ki naj že ugasnil bi,
pod pepelom dolgočasja tiho spi.

Nedolžno

Žalost utapljamo v Alkoholu,
bolečino nam odnaša nikotinski Dim.
V zvoku Tišine se prepuščamo družbi Samote,
ko temni mesec osvetljuje odprte rane naših Teles,
raztrganih v Veri, da smo mislili Nedolžno.

Utrujene misli so polne grenkih Laži,
noge nam klecajo pod bremenom Spoznanja,
ko se sprehajamo po parku minulih Spominov
in z zastrtimi očmi opazujemo Slike
preteklih dejanj otroške Naivnosti.

S.D.2

Vsak trenutek življenja
je le še ena stopnica
v stopnišču, ki vodi proti koncu.

Vsak preživet trenutek
je le še en spomin,
zaklad, ki nas uči čutiti.

Vsak nov prijatelj-
le še ena duša ob poti,
ki govori nam svojo zgodbo.

Baklja

Preteklih spoznanj se komaj spominjam.
Kdo sploh sem? Počasi občutek izgubljam.
Na pravi poti do konca se izgubljam,
ko zdravo pamet zavestno zapravljam.

Divje se tresem v temeljih obstoja,
ko nekje neznana misel mi odmeva.
Jasna pot izginja mi izpred oči,
ko pogled je meglen od nesmiselnih skrbi.

V ogledalu vidim meni tujo osebo,
le prazno brezčutno lupino.
Srce le organ, nezmožno čutiti,
telo gotovi usodi ne more uiti.

Počutim se kot preživeta misel,
v temni sobi kot duh sem bel.
Sem le meglica strahu in zmede
ki dim pozabe jo vzema zase.

Razlog?

Gledamo, kako svet se spreminja,

v hipu umirajo milijoni.

Naš planet prehitro izginja

pred našimi očmi.

Vidimo zlomljen kamen

čist, umit od tisočih solza.

V sencah nedolžni trpijo

zaradi vsega, kar jim dajemo.

Konec ni več le zgodba

zgodba Zemlje je končana.

Skrajni čas za nas je zdaj

da se vprašamo - Zakaj?

Brez volje

Brez volje občudujem

vse, česar ne razumem.

Lepota tega neskončno sije,

napaja vse čudeže skrivnostne,

medtem ko moj jaz mineva

navdihnjen od lepote dneva.

Brez volje občudujem

samega sebe v vesolju

ko blodim kot v sanjah

proti neznanemu planetu,

kjer meglene oči vidijo

le nedolžnost in osamljenost,

ki sploh omembe vredna ni.

Brez volje občudujem,

vse, ki živi brez razloga,

ki obstaja zgolj kot nemi pojem.

Čudovitost spontanega ponavljanja

začetega le zato, da se lahko konča

kratko, hitro, brez kompliciranja.

Nedotaknjena

Zakaj želim pozabiti vse te trenutke,

Čeprav vem, da se ne bodo ponovili?

Svet skriva še toliko skrivnosti,

Le pravo pot je treba izbrati.

Četudi bi morda poskusil,

Vseh ne bi nikdar prehodil.

Sledovi časa se izgubljajo v vetru,

Ko po ovinkih se bližam koncu.

Lahko ga čutim, zraku je

Rahel, a jasen vonj svobode,

Ujame se v tvojih laseh.

Velika skušnjava muči me,

Da bi se ustavil in naredil en sam vdih.

Toda ko ga, se svet ustavi.

Čutim ponorel ritem lastnega srca.

In vse je moje.

Čudoviti svet okoli mene

Pred nogami mi leži.

Tako veliko misli, tako močne so strasti

Vprašanja pa obležijo nedotaknjena.

Apokaliptični poljub

Ko od mest ostanejo ruševine,

jaz vidim le tebe.

Ko naši domovi so izgubljeni,

ne vemo, kaj nam je storiti.

Stojim na robu, na koncu sveta.

Zavedam se, da zmanjkuje mi časa.

in ko naša življenja se sesuvajo,

počasi mi podaš svojo roko.

Medtem ko svet se sesuva sam vase,

pozabim na čisto vse.

Čeprav apokalipsa je pred nami

zazrem se v te globoke oči.

Ko vse stvari so izgubljene,

le okusim te vroče ustince.

Čeprav je konec, strah me ni,

zadnji, prvi poljub deliva si.

Besede

Tanke črte vsepovsod,

vijejo se naokrog.

Črne, vlažne, lepljive,

na trenutke sramežljive.

Besede, ki še čakajo

na trenutek, ko se rodijo.

Grobe, navadne, večne

besede, spreminjajoče

se vijuge iz črtovja,

krvavečih iz črnila.

Močne, gole, KONČNE

počrnele linije-besede.