Mučeniki

Malo pozno.
Bolje kot pozneje.

Splošno znano je, da prazujejo ženske svoj praznik (dan žena) 8. marca. Verjetno pa jih le malo manj ve, da je 10. marec zabeležen kot dan mučenikov, torej podobno kot dan žena, le da naj bi bili glavni moški.
A medtem ko se od vsakega tipa zahteva, da svoji mami, babici, dekletu in kaj jaz vem komu še kupiti rožo, ji lepo čestitati in in iti skozi vse ostale ceremonije ki gredo zraven, se moške na naš dan ne obravnava prav nič drugače, kar je, milo rečeno velika hinavščina s strani žensk, ki po eni strani glasno vpijejo, da so enakovredne moškim v pravicah, obenem pa se izmikajo svojim dolžnostim.

Tako sem za poskus okoli poslal malo več kot 20 ZELO LEPIH mms-ov raznim osebam ženskega spola. Vse so se mi seveda zahvalile za čestitke ob njihovem prazniku.
Toda hec je bil dva dni kasneje, ko sem nazaj dobil le EN! sms s čestitkami ob dnevu mučenikov.
Pha. Hvala lepa in nasvidenje, rože si pa same kupujte!

Aurora Musis amica

Evo, po več kot štiridesetih napisanih pesmi sem se odločil, da še tukaj pokažem malo svojega "wannabe" pesniškega talenta z desetimi (po mojem mnenju) najboljšimi pesmimi. Malo preberite, popljuvajte, pohvalite.

KONEC

Ves divji ležim v tvojem naročju,
v njem je zdaj zavetje moje.
V tem norem Svetu ne morem spat,
te Teme ne prenašam več!

Reci to Besedo, z njo ogrej ta Zrak,
vzemi iz Srca ves ta Mraz.
še sem živ, zato dvigni me,
ubij Temo, stopiva na Oblak.
v množici zdaj se izgubiva,
saj Konec kmalu bo prišel

Poem no.3

V srcu sanje gorijo,
ognjeni plamen mi greje dušo.
In ko iskra navdiha vžge ta pekel,
plameni stvarjenja goltajo mi domišljijo.

Vročina in luč privreta na ta svet,
besede izlijejo se prek strani...
...in zopet vse to se ponovi,
že izbruhne nov val besed.

Besede pa zbledijo, zdaj vlada le tišina.
Le še domišljija tu ostaja,
kot ogenj, ki naj že ugasnil bi,
pod pepelom dolgočasja tiho spi.

Nedolžno

Žalost utapljamo v Alkoholu,
bolečino nam odnaša nikotinski Dim.
V zvoku Tišine se prepuščamo družbi Samote,
ko temni mesec osvetljuje odprte rane naših Teles,
raztrganih v Veri, da smo mislili Nedolžno.

Utrujene misli so polne grenkih Laži,
noge nam klecajo pod bremenom Spoznanja,
ko se sprehajamo po parku minulih Spominov
in z zastrtimi očmi opazujemo Slike
preteklih dejanj otroške Naivnosti.

S.D.2

Vsak trenutek življenja
je le še ena stopnica
v stopnišču, ki vodi proti koncu.

Vsak preživet trenutek
je le še en spomin,
zaklad, ki nas uči čutiti.

Vsak nov prijatelj-
le še ena duša ob poti,
ki govori nam svojo zgodbo.

Baklja

Preteklih spoznanj se komaj spominjam.
Kdo sploh sem? Počasi občutek izgubljam.
Na pravi poti do konca se izgubljam,
ko zdravo pamet zavestno zapravljam.

Divje se tresem v temeljih obstoja,
ko nekje neznana misel mi odmeva.
Jasna pot izginja mi izpred oči,
ko pogled je meglen od nesmiselnih skrbi.

V ogledalu vidim meni tujo osebo,
le prazno brezčutno lupino.
Srce le organ, nezmožno čutiti,
telo gotovi usodi ne more uiti.

Počutim se kot preživeta misel,
v temni sobi kot duh sem bel.
Sem le meglica strahu in zmede
ki dim pozabe jo vzema zase.

Razlog?

Gledamo, kako svet se spreminja,

v hipu umirajo milijoni.

Naš planet prehitro izginja

pred našimi očmi.

Vidimo zlomljen kamen

čist, umit od tisočih solza.

V sencah nedolžni trpijo

zaradi vsega, kar jim dajemo.

Konec ni več le zgodba

zgodba Zemlje je končana.

Skrajni čas za nas je zdaj

da se vprašamo - Zakaj?

Brez volje

Brez volje občudujem

vse, česar ne razumem.

Lepota tega neskončno sije,

napaja vse čudeže skrivnostne,

medtem ko moj jaz mineva

navdihnjen od lepote dneva.

Brez volje občudujem

samega sebe v vesolju

ko blodim kot v sanjah

proti neznanemu planetu,

kjer meglene oči vidijo

le nedolžnost in osamljenost,

ki sploh omembe vredna ni.

Brez volje občudujem,

vse, ki živi brez razloga,

ki obstaja zgolj kot nemi pojem.

Čudovitost spontanega ponavljanja

začetega le zato, da se lahko konča

kratko, hitro, brez kompliciranja.

Nedotaknjena

Zakaj želim pozabiti vse te trenutke,

Čeprav vem, da se ne bodo ponovili?

Svet skriva še toliko skrivnosti,

Le pravo pot je treba izbrati.

Četudi bi morda poskusil,

Vseh ne bi nikdar prehodil.

Sledovi časa se izgubljajo v vetru,

Ko po ovinkih se bližam koncu.

Lahko ga čutim, zraku je

Rahel, a jasen vonj svobode,

Ujame se v tvojih laseh.

Velika skušnjava muči me,

Da bi se ustavil in naredil en sam vdih.

Toda ko ga, se svet ustavi.

Čutim ponorel ritem lastnega srca.

In vse je moje.

Čudoviti svet okoli mene

Pred nogami mi leži.

Tako veliko misli, tako močne so strasti

Vprašanja pa obležijo nedotaknjena.

Apokaliptični poljub

Ko od mest ostanejo ruševine,

jaz vidim le tebe.

Ko naši domovi so izgubljeni,

ne vemo, kaj nam je storiti.

Stojim na robu, na koncu sveta.

Zavedam se, da zmanjkuje mi časa.

in ko naša življenja se sesuvajo,

počasi mi podaš svojo roko.

Medtem ko svet se sesuva sam vase,

pozabim na čisto vse.

Čeprav apokalipsa je pred nami

zazrem se v te globoke oči.

Ko vse stvari so izgubljene,

le okusim te vroče ustince.

Čeprav je konec, strah me ni,

zadnji, prvi poljub deliva si.

Besede

Tanke črte vsepovsod,

vijejo se naokrog.

Črne, vlažne, lepljive,

na trenutke sramežljive.

Besede, ki še čakajo

na trenutek, ko se rodijo.

Grobe, navadne, večne

besede, spreminjajoče

se vijuge iz črtovja,

krvavečih iz črnila.

Močne, gole, KONČNE

počrnele linije-besede.

Forever

I heard strange word the other day, "forever" I think it was. So I tracked it down in my dictionary on page 290 just to find out what is its meaning. It was written that the word is adverb and it means something that's permanent- a thing that is supposed to last for all time.
"Forever friends" I heard from a man who was stabbing his best mate.
"Peace forever" said general while signing an order to nuke his oldest ally.
And "Forever in my heart" was she saying, but his best friend took his place in it just next week.
So I ripped out a page 290 from my dictionary and replaced it with a simple piece of paper on which I had written:

FOREVER:for all time, permanently

OR

until next heartbeat

"Summer 2010"

Oh ja, here itcomes. End of another summer vacation in my life. But it'snot over yet. Before I return to school, there's a trip to Canada & USA waiting for me :D
So, what was this summer like? It was OK, I guess. Hanging out with my friends, going to sea side with my parents, renewing my room... it was nothing special, but it was summer to remember. Specially because I went on my first big rock gig. It was in Udine, Italia, where the Iron maiden stopped on their tour. For me, it was great (dooh, it was my FIRST time ;D), but I think they should play more old classics, because they generally played stuff from recent albums. Well, I think I'll survive :D
What next?Hmm...lets see...oh yea, I've also attended ŠVIC 2010. And that my friends, is something to remember (unless if you're too drunk xD).
Blah blah blah... I don't have will to write anything else, so, that's it for now. see ya!