KONEC
Ves divji ležim v tvojem naročju,
v njem je zdaj zavetje moje.
V tem norem Svetu ne morem spat,
te Teme ne prenašam več!
Reci to Besedo, z njo ogrej ta Zrak,
vzemi iz Srca ves ta Mraz.
še sem živ, zato dvigni me,
ubij Temo, stopiva na Oblak.
v množici zdaj se izgubiva,
saj Konec kmalu bo prišel
Poem no.3
V srcu sanje gorijo,
ognjeni plamen mi greje dušo.
In ko iskra navdiha vžge ta pekel,
plameni stvarjenja goltajo mi domišljijo.
Vročina in luč privreta na ta svet,
besede izlijejo se prek strani...
...in zopet vse to se ponovi,
že izbruhne nov val besed.
Besede pa zbledijo, zdaj vlada le tišina.
Le še domišljija tu ostaja,
kot ogenj, ki naj že ugasnil bi,
pod pepelom dolgočasja tiho spi.
Nedolžno
Žalost utapljamo v Alkoholu,
bolečino nam odnaša nikotinski Dim.
V zvoku Tišine se prepuščamo družbi Samote,
ko temni mesec osvetljuje odprte rane naših Teles,
raztrganih v Veri, da smo mislili Nedolžno.
Utrujene misli so polne grenkih Laži,
noge nam klecajo pod bremenom Spoznanja,
ko se sprehajamo po parku minulih Spominov
in z zastrtimi očmi opazujemo Slike
preteklih dejanj otroške Naivnosti.
S.D.2
Vsak trenutek življenja
je le še ena stopnica
v stopnišču, ki vodi proti koncu.
Vsak preživet trenutek
je le še en spomin,
zaklad, ki nas uči čutiti.
Vsak nov prijatelj-
le še ena duša ob poti,
ki govori nam svojo zgodbo.
Baklja
Preteklih spoznanj se komaj spominjam.
Kdo sploh sem? Počasi občutek izgubljam.
Na pravi poti do konca se izgubljam,
ko zdravo pamet zavestno zapravljam.
Divje se tresem v temeljih obstoja,
ko nekje neznana misel mi odmeva.
Jasna pot izginja mi izpred oči,
ko pogled je meglen od nesmiselnih skrbi.
V ogledalu vidim meni tujo osebo,
le prazno brezčutno lupino.
Srce le organ, nezmožno čutiti,
telo gotovi usodi ne more uiti.
Počutim se kot preživeta misel,
v temni sobi kot duh sem bel.
Sem le meglica strahu in zmede
ki dim pozabe jo vzema zase.
Razlog?
Gledamo, kako svet se spreminja,
v hipu umirajo milijoni.
Naš planet prehitro izginja
pred našimi očmi.
Vidimo zlomljen kamen
čist, umit od tisočih solza.
V sencah nedolžni trpijo
zaradi vsega, kar jim dajemo.
Konec ni več le zgodba
zgodba Zemlje je končana.
Skrajni čas za nas je zdaj
da se vprašamo - Zakaj?
Brez volje
Brez volje občudujem
vse, česar ne razumem.
Lepota tega neskončno sije,
napaja vse čudeže skrivnostne,
medtem ko moj jaz mineva
navdihnjen od lepote dneva.
Brez volje občudujem
samega sebe v vesolju
ko blodim kot v sanjah
proti neznanemu planetu,
kjer meglene oči vidijo
le nedolžnost in osamljenost,
ki sploh omembe vredna ni.
Brez volje občudujem,
vse, ki živi brez razloga,
ki obstaja zgolj kot nemi pojem.
Čudovitost spontanega ponavljanja
začetega le zato, da se lahko konča
kratko, hitro, brez kompliciranja.
Nedotaknjena
Zakaj želim pozabiti vse te trenutke,
Čeprav vem, da se ne bodo ponovili?
Svet skriva še toliko skrivnosti,
Le pravo pot je treba izbrati.
Četudi bi morda poskusil,
Vseh ne bi nikdar prehodil.
Sledovi časa se izgubljajo v vetru,
Ko po ovinkih se bližam koncu.
Lahko ga čutim, zraku je
Rahel, a jasen vonj svobode,
Ujame se v tvojih laseh.
Velika skušnjava muči me,
Da bi se ustavil in naredil en sam vdih.
Toda ko ga, se svet ustavi.
Čutim ponorel ritem lastnega srca.
In vse je moje.
Čudoviti svet okoli mene
Pred nogami mi leži.
Tako veliko misli, tako močne so strasti
Vprašanja pa obležijo nedotaknjena.
Apokaliptični poljub
Ko od mest ostanejo ruševine,
jaz vidim le tebe.
Ko naši domovi so izgubljeni,
ne vemo, kaj nam je storiti.
Stojim na robu, na koncu sveta.
Zavedam se, da zmanjkuje mi časa.
in ko naša življenja se sesuvajo,
počasi mi podaš svojo roko.
Medtem ko svet se sesuva sam vase,
pozabim na čisto vse.
Čeprav apokalipsa je pred nami
zazrem se v te globoke oči.
Ko vse stvari so izgubljene,
le okusim te vroče ustince.
Čeprav je konec, strah me ni,
zadnji, prvi poljub deliva si.
Besede
Tanke črte vsepovsod,
vijejo se naokrog.
Črne, vlažne, lepljive,
na trenutke sramežljive.
Besede, ki še čakajo
na trenutek, ko se rodijo.
Grobe, navadne, večne
besede, spreminjajoče
se vijuge iz črtovja,
krvavečih iz črnila.
Močne, gole, KONČNE
počrnele linije-besede.
