Drunk men tell no tales

Pa je konec še after ŠVIC vikenda na Krki. Vreme je bilo super, pivo mrzlo, družba dokaj dobra. Toda tudi tega je konec, tako da se spet pospešeno odvija iskanje službe in pripravljanje še na zadnje izpite.
Poletje je komaj na sredini trajanja, pa sem že bogatejši za toliko izkušenj in spoznanj. Ni važno kdo komu pravi prijatelj, frend, kolega,... itd. itd. itd. se kopiči na gnoj. Z moralo si brišemo rit, z vrednotami si pa roke speremo. Nekaterih ljudi nismo vredni, še več ljudi pa ni vrednih nas. Veliko stvari za-, raz-, po-,...jebem, samo drugi jih očitno še več. Jaz slabe vesti nimam, za druge me pa čedalje manj briga.

V tem sestavku bi se rad zahvalil vsem, ki tako radi prebirate moje jokcanje nad nepravičnim svetom in upam, da se vsak izmed vas najde v teh vrsticah.

A cliché or cliche  is an expression, idea, or element of an artistic work which has been overused to the point of losing its original meaning or effect, especially when at some earlier time it was considered meaningful or novel.

Švicanje

Torej, končno sem zbral voljo, da opišem dogajanje preteklega vikenda, ko se je odvijal 10. ŠVIC (Študentski vikend inteligence in cvička). S ponosom lahko rečem, da sem pri organizaciji pripomogel (čeprav malenkostno) tudi jaz. Dva dni fizičnega dela pred festivalom, pomoč pri dnevnem programu in še sto drugih malenkosti se je dva večera zapored pretvorilo v čisti užitek, ko sem s prijatelji pred odrom užival v fenomenalni glasbi, z mrzlim pivom v roki in majhnim glasom skrbi v glavi, ki mi govori, da moram naslednji dan vstati in delati naprej. Za spremembo od lanskega ŠVIC-a, ko sem ujel zgolj koncert skupine Tabu, mi je letos uspelo noreti na SKORAJ vseh skupinah. In občutek v soboto, ko sem prišel v backstage in pogledal večtisočglavo množico, kako skače pred mano je bil NEPOZABEN. Pač dobesedno. No, letošnji ŠVIC je bil res poln presežkov, pa naj gre za število obiskovalcev, količino blata ali kaj bolj...zasebnega. Tako da ja, ta julijski vikend je definitivno vikend, ki mi bo ostal v spominu.

To think

Pijem turško kavo, berem blog poznane osebe, poslušam slovensko glasbo, in razmišljam. Razmišljam o preteklih poletih, ko smo tak čas že uživali, bodisi z družinami na moru bodisi s prijatelji v parku. Razmišljam o pomenu morale in o tem, kaj je dovoljeno in kaj ne. Razmišljam, da nimam navdiha. In razmišljam, da na splošno preveč razmišljam.

Lahki mainstream koš

Danes je na vrsti malo daljši post. No ja, vsaj upam da se mi bo dalo ubesediti vse, kar mi roji po glavi.
Najprej, trebanjski koš. Še en vikend, poln "zabavne" glasbe, sardel in kalamarov, zbiranja najbolj čudnega folka... Prisežem, toliko ciganov na kupu se da videti samo še na njihovih porokah, krstih ali pa pred centrom za socialno delo tisti dan v mesecu, ko dobijo socialno podporo. Saj ne, da bi imel kakšne specifične predsodke proti ciganom, samo ne morem si pomagati da se mi ne bi gnusilo njihovo obnašanje. Polovica jih išče malce bolj glasnega ali opitega posameznika, nato pa iz zraka potegnejo razlog, da se jih lahko deset, petnajst spravi nanj. Pač, kultura na višku, ali nekaj takega.
Druga stvar, ki bi jo skritiziral glede prireditve, je ponudba hrane pri Glivarju, bolj natančno postrežba. Ja, vem da je gneča, vem da se olje menja, samo da čakaš ENO!!!!111enaena uro na eno ubogo porcijo kalamarov, medtem ko folk okoli tebe že dobi naročeno, poje, odide, nakar pridejo drugi, pri katerih se zgodba ponovi, medtem ko ti (pretiravam) umiraš od lakote, je pa višek nesposobnosti pri natakaricah. Na koncu sem le dobil kalamare, ki so bili kot vsako leto vrhunski.
Pohvalno od trebanjskega turističnega društva je, da so letos organizirali tudi prizoršče za rock in elektro sceno. Izgleda da jim je končno potegnilo, da mladini dol visi za razne Vilije Resnike in Domne Kumre, ki jih furajo vsako leto. Tako smo se lahko letos znoreli ob lokalnih skupinah, ki so naredile žurko, kot se spodobi.
Še ena stvar. Povorka društev. Kateri pametnjakovič se spomni dat konje na začetek povorke, da mora potem ostalih 30, 40 društev paziti da ne stopijo v kup dehtečih konjskih iztrebkov?

Okej, dovolj o košu. Vsaj vreme je bilo presenetljivo lepo.

Okej, mainstream in alter. Večina (neukih) ljudi smatra za mainstream vse, kar na portalu Youtube preseže recimo en milijon ogledov. Ampak, tudi alternativni komadi bodo slejkoprej presegli to številko, če jih poslušajo vsi "alternativci". Torej, pogoj, da si alter je, da poslušaš neko glasbo, dokler ne preseže nekega števila ogledov, nato pa zamenjaš glasbeni okus? Bitches please.

Super hipster: Listens to mainstream, because hating mainstream is too mainstream.

Oh ja. Osebki. Vsako leto moram nujno spoznati vsaj enega z enakim karakterjem. Vsak z drugačno zgodbo, razlogi, ko potegneš črto, pa so vsi enaki.

In če si vsi iztaknemo enko oko, bodo dvooki ljudje spački, strpni do drugačnih, dokler smo vsi enaki.

Cannot the kingdom of salvation take me home?

R.I.P. Cliff Burton.

Dvajstnik

Stopil sem v tretje desetletje svojega življenja. Bolj srhljve izjave se ne morem spomniti. Al' jebi ga, nekoč bo boljše, če ne z leti pa s tableti.
Oh ja, ta teden se mi najbrž izpolne velika želja: tattoo. AW YEAH!! :D studio imam izbran, prav tako motiv in mesto tattooja. Iskreno rečeno, komaj čakam da se mi igla prvič zapiči v kožo, nato pa še neštetokrat.

Over & out.

P.S. 
Cannot the kingdom of salvation
take me home?

Repeat*infinity

Spet pišem o drugih ljudi, vem. Kot da bi bil jaz Mr. Perfect. Samo vseeno, pravijo da napake drugih hitreje opaziš kot pri sebi. Pač, nekaterim osebkom (vsaj tako se zdi) je največje zadovoljstvo, če lahko stojijo v krogu ljudi in pripovedujejo "zanimive" zgodbice iz svojega življenja. Tudi če vsakič govori iste in iste štorije. Tudi če vsi okoli njega zavijajo z očmi, ko zaslutijo, da prihaja že stokrat preposlušano. Iste zgodbe, iste fore, jaz pa slišim mali delček sebe, ki vsakič umre. Mislim cmoon, a bi bilo vam všeč, če bi imeli v avtu, na računalniku, na telefonu, iPodu... zgolj tri komade, ki bi jih potem nonstop poslušali? Za vas ne vem, samo jaz bi vse prej omenjene naprave spričo agonije učil leteti iz tretjega nadstropja (razen avtomobila, tega bi počastil z bližnjim srečanjem z betonskim zidom). Saj vem, zakaj se preprosto ne umaknem od takih dolgočasnežev? Hja, ljudje smo hinavci, sploh pa ne morem dopustiti da bi mi en tak človek v celi družbi pokvaril druženje.

P.S. Glede druge povedi v tej objavi. Bitch please, I'm fabolous!

Over & out.