Popoldne v parku.

Občutek osamljenosti, ko se zbudim. Trenutek kasneje mi v glavo udarijo vse napake včerajšnjega dne.
Včeraj sem se zbudil bolj srečen.
Danes pa hodim okoli, si vrtim stare pesmi, se spominjam poletja, ki ga ni več. Ostal je le glavobol, napol pokajen zvitek in odpadlo listje v parku.
In dnevi so vse krajši.
Zgodba se je končala. Jaz pa še kar ostajam na zadnji strani in jo prebiram, znova in znova.
Tu v parku je že tako hladno, da se mi roke tresejo med pisanjem. Ali pa je krivo kaj drugega.
Nekoč si mi dala navdih za to pesem. Zdaj pa navdiha ni več, odšel je s tabo. Vse je odšlo. Tuesday is gone with the wind.

PLESALKA

Sedi pri oknu in čaka,

Čaka, da jo spet zagleda.

Da pride spet, da pleše

In poje, njemu v veselje.

V ušesih odmeva zvok,

Pred očmi spomini slik.

Nič več ne uživa v lepoti,

Zdaj le čaka v samoti.

Plesala je le njemu v veselje,

Ko v njej je raslo hrepenenje

Po tujih mestih, drugih ljudeh,

In v njej počasi zamiral je smeh.

Brez slovesa je odšla,

Zlomljenega je pustila.

Da drugim plesala bi in pela,

Saj le tako je lahko zares živela.

On pa sedi pri oknu in čaka,

Čaka, da jo spet zagleda.

Da pride spet, da pleše

In poje, njemu v veselje.